Izguba službe ni mačji kašelj. Lahko čutite, da je to nekaj najhujšega, kar se vam lahko zgodi.
Jaz pa vam povem, da je to lahko tudi najlepeš darilo.
V Sloveniji je bili v mesecu febuarju leta 2022, 64.783 brezposelnih oseb (vir ZZRS).
Slika vir ZZRS
Pisalo se je leto 2020, to je bilo leto, ki je nekomu prineslo covid, spet nekomu kakšne krasne stvari, a meni je prineslo izgubo redne zaposlitve.
Nekega lepega, sredi delovnega dne sem bila obveščena, da se moja kariera v nekem podjetju zaključuje.
Nisem mogla verjeti kaj slišim ali so to nočne more, se nekdo dela norca iz mene?
Najprej sem bila v šoku, nisem bila zmožna sprejeti, da jutri ne bom šla v službo. Sledilo je vprašanje, kako pa sedaj naprej?
Kako sprejeti izgubo službe?
Spomnim se kot bi bilo danes. Usedla sem se v avto in se odpravila proti domu.
Med samo vožnjo, se je v meni najprej prebudil strah, kako povedati novico domačim ?
Pripeljala sem se domov. Mož je ravno pripravljal kosilo in ni me niti utegnil vprašati, kako sem, so se iz mene že vlile solze.
Takoj me je obbjel in vprašal, kaj je narobe, te kaj boli?
Pod nos sem mu pomolila kup papirjev, katere je na hitro preletel in mi rekel, pa saj ni konec sveta, bova že.
Odpravila sva se na daljši sprehod, saj me je v tistem trenutku, le to lahko malo pomirilo.
Ob najinem pogovoru in zavedanju, da sem ostala brez zaposlitve, je bila moja samozavest manjša od ničle.
Dnevi, ki so sledili niso bili lahki, saj so vsi občutki, ki so bili prisotni v meni, posledično sprožili še stres.
Nekako sem se s pomočjo prijateljev in družine uspela pobrati in ponovno postaviti na noge.
Kaj pa sedaj, kako naprej?
Naredila sem si načrt in se odločila, da bom po dolgoletnem premoru zaključila še neke manjkajoče izpite za šolo in si nato poiskala novo zaposlitev.
Vse to se je slišalo popolno, dokler mi sčasoma ni začela padati motivacija.
Na internetu sem malo brskala in razmišljala kako si lahko sama pomagam? Slučajno sem naletela na motivacijsko coach-injo, katere internetna stran me je zelo pritegnila.
Ker je bilo to zame nekaj novega, sem bila seveda skeptična, saj verjetno nisem edina, ki je odraščala v okolju, kjer je bil pogovor o čustvih tabu temu.
Dolgo sem zbirala pogum in naposled sem se odločila, da jo kontaktiram.
Gospa se je toplo odzvala na moj email in dogovorili sva se za Zoom sestanek. Moram priznati, da me je bilo najinega prvega sestanka kar malo strah, saj nisem vedela kaj pričakovati.
Vedno sem bila jaz tista, ki je pomagala drugim in niti v sanjah si nisem mogla predstavljati, da bom jaz koga prosila za pomoč.
Nikoli tudi ne bi pomislila, da bo neka tretja oseba ravno tista, ki mi bo pomagala na moji poti naprej.
Sam sestanek je bil zelo prijeten in sproščen, po najinem pogovoru sem ugotovila, da sta bila moja trema in strah čisto odveč.
Zmenili sva se za termine in nemudoma pričeli z delom.
Čeprav sem že po najinem prvem pogovoru začutila lahkotnost in neko vrsto olajšanja, sem komaj čakala, na najino naslednje srečanje.
Vsak sestanek je bil pol motivacije in novih možnosti za pot.
Predelovali sva moja ukoreninjena prepričanja in vzorce, ki sem jih vlekla iz dneva v dan in jih živela.
Kdo sploh sem jaz? Kdo je ta nova oseba, ki se prebuja?
Ob vsem delu na sebi, sem se začela na novo odkrivati in spoznavati v neki drugačni luči.
Nisem vedela, da znotraj mene obstaja oseba, ki si je toliko časa zatiskala oči in slepo verjela, kar ji je bilo rečeno.
Največ se me je dotaknilo zavedanje, da nisem nič kriva in naj se neham obsojati. S časom sem se tudi zavedala, da sem v danem trenutku storila tisto, kar sem najbolje znala.
Nikoli si nisem mogla misliti, da se v meni skriva toliko potlačenih stvari, jeze in bolečine.
Ne znam vam opisati tisti občutek manjvrednosti, stresa, ker si trenutno brez zaposlitve, ker nič ne doprinesem v skupno družinsko blagajno.
Ampak tudi to sem prebrodila in sprejela drug pogled.
Sedaj se zavedam, če ne bi izgubila službe, nebi nikdar uspešno zaključila manjkajočih izpitov.
Bolj ko so dnevi, tedni in meseci bežali, bolj sem se zavedala, da sem vredna.
Vse bolj jasno sliko sem dobivala, kakšen preskok sem storila v tako kratkem času. Ko potegnem črto lahko rečem, da mi je na vseh teh najinih srečanjih bila najbolj pomembna motivacija, katera mi je zelo manjkala skozi življenje.
Kako naprej?
Skratka, ko sem zaključila šolanje, sem se končno ob pomoči moje motivacijske coachinje podala v iskanje nove zaposlitve.
Iskreno povem, bilo me je strah. Začeli so se mi pojavljati dvomi ali bom zmogla?
Ampak ona mi enostavno ni dovolila da dvomim vase in tako sem dobila zagon in moč, da jaz pa to zmorem.
Moj prvi korak je bil sestaviti dober CV, ki bo potencialnega delodajalca pritegnil, da me povabi na sestanek.
To je bil kar izziv, od takrat, ko sem jaz pošiljala prošnje za delo, marsikaj spremenilo.
Najprej sem napisala dobro motivacijsko pismo, ker sem prebrala, da je to dobra priloga.
Ko sem se lotila pisanja CV-ja se mi je pojavil manjši stres, saj sem od nekdaj imela težave z predstavitvijo same sebe.
Spomnila sem se spomnila tehnik, ki sva se jih učili z coachinjo in tudi ta nepotreben stres odpravila.
Kakšen napredek, bravo zame!💪
Komu poslati CV?
Ko sem začela raziskovati in razmišljati komu naj pošljem svoj življenjepis, sem bila zelo suverena, da bo nova zaposlitev prišla kmalu.
Na moje veliko razočaranje in žalost, pa ni bilo tako. V obdobju šestih mesecev sem poslala 24 življenjepisov, a tega dobila le en razgovor in tri zavrnitve.
Dolgo časa nisem vedela, kje se je zalomilo pri teh dvajsetih kadrovnikih. Nisem razumela, zakaj ne pošljejo odgovora ali zavrnitve.
Skratka, spoznala sem, da nebo šlo tako zlahka, kot sem si sprva mislila.
Kasneje sem se odločila in spremenila svoj CV ter spremno pismo.
Poskusila sem znova. Kmalu se mi je nasmehnila sreča in povabljena sem bila na razgovor, za (mojo) sanjsko službo.
Pred razgovorom, sem se javila moji coachinji, saj me je njena motivacija in nekaj praktičnih napotkov oz. nasvetov pripravila za pomembni dan, ki je sledil.
Prišel je dan sestanka. Zjutraj sem se lepo uredila in pripravila.v Tistem trenutku, moja samozavest ni bila nikoli višja.
Sprejela sta me dva prijazna gospoda in s sproščenim pogovorom, je moja trema izginila.
Polurni sestanek se je zaključil in jaz sem odšla domov brez na videz velikih pričakovanj, a v sebi sem vedela, da to je to.
Povedali so mi, da me bodo obvestili v 14 dneh. Nekaj dni sem še razmišljala o tem, a kaj kmalu sem pozabila in se fokusirala na nova iskanja.
Minila sta dva tedna, ko je zazvonil telefon. Na drugi strani je bil moški glas(meni poznan s sestanka),ki mi je sporočil, da so se odločili zame.
Moji sreči ni bilo konca. Sedaj vidim in vem, zakaj tistih 24 zaposlitev ni bilo zame.
Čakalo me je nekaj veliko boljšega.
Kar je ‘’tvoje’’, ti nihče ne more vzeti.
Povzetek tega resničnega zapisa je, da ljudje ne bi smeli oklevati in bi si morali poiskati pomoč, ko začutimo, da sami ne zmoremo.
Jaz bi mentorja ali coacha priporočila vsakomur, ki je zastal/obstal in ne ve, kako naprej.
Trdno verjamem, da brez nje jaz ne bi zaključila šolanja, našla nove službe in zaživela popolnoma drugačnega življenja kot sem ga bila vajena do sedaj.
Opogumite se! Ne zadržujte stvari v sebi. Saj veste, kar vas znotraj ‘’ žre’’, se kmalu pokaže tudi navzven.